Suho sadje: dejstva in zanimivosti

VRSTE SUHEGA SADJA

V grobem suho sadje delimo glede na to, kako je posušeno in (če) so mu dodani sladkorji, konzervansi in podobno. Konvencionalno suho sadje je posušeno na soncu ali v sušilnih tunelih in načeloma nima dodanega sladkorja. To so najpogosteje rozine, fige, dateljni, marelice, slive, jabolka, hruške. Nekatero drugo sadje je sicer posušeno na podoben način, vendar ga predhodno namočijo v sladkornem sirupu ali ga kako drugače sladkajo. To so predvsem brusnice, borovnice, mango, jagode in češnje. Pod suho sadje pa pogosto štejemo tudi nekatere kandirane ali celo ocvrte izdelke. Najpogosteje gre za ananas, ingver, papajo, kivi in pa banane. Pri nas smo razvili še vakuumsko sušilnico za sušenje sadja (in zelenjave) pod visokim tlakom. Slednji omogoča, da se sadje suši na nižjih temperaturah, brez predhodnega zamrzovanja in ohranja naravno barvo, teksturo in okus. To je ti. presno suho sadje.

ZGODOVINA

Suho sadje je že skoraj šest tisoč let del človekove prehrane. Najstarejši dokazi o tem izhajajo z območja nekdanje Mezopotamije. Raziskovalci so odkrili glinene tablice, popisane z recepti. Glede na to, kakšen klinopis je bil uporabljen, predvidevajo, da so bile izdelane prav zato, da se zabeleži kulinarična tradicija tega časa. Za slajenje hrane, pri peki kruha in začinjenih sladic priporočajo uporabo datljev, fig in rozin, pa tudi drugega suhega sadja. Ker je prijetnega in sladkega okusa ter je bistveno bolj obstojno od svežega, je njegova uporaba močno razširjena tudi danes.

ROZINE – NAJBOLJ RAZŠIRJEN SUH SADEŽ

Od vsega suhega sadja na svetu predstavljajo rozine skoraj polovico prodane količine, največ pa jih pridelajo v Kaliforniji v Združenih državah Amerike. Najdbe iz leta 2000 pred našim štetjem pričajo, da izvirajo z območja Sredozemlja. Raziskovalci predvidevajo, da so jih ljudje odkrili po naključju – ko se je grozdje posušilo na trtah. Stari Armenci so bili med prvimi, ki so grozdje kultivirali in začeli pridelovati tudi rozine, ki so jih potem prodajali v bližnjem Starem Rimu in Grčiji. Drugod po Evropi se je uporaba rozin razširile šele v 11. stoletju, in sicer zaradi križarjev, ki so jih spoznali na svojih poteh po sredozemskih državah. Ker se je povpraševanje povečalo in ker so se transportni pogoji izboljšali, so bile kmalu na voljo tudi v večjem delu Severne Evrope.

ZANIMIVOSTI

– Dateljni so ime dobili po stari grški besedi za prst – dáktulos.

– Ameriški izumitelj Reuben Tice je umrl v eksploziji, ki je nastala med preizkušanjem naprave, s katero bi zgladili gube na površini suhih sliv, da bi bile te lepšega videza.

– Samo 5 % brusnic na svetovnem trgu je svežih, ostale posušijo, predelajo v sok, omake, kompote in podobno. Uporabljajo jih tudi za barvanje tkanin.

– Ananas je v Evropo v 15. stoletju prinesel Krištof Kolumb. Ta je zanj zaradi njegove značilne oblike tudi prvi uporabil špansko ime »piña« (storž).

– V skoraj vseh jezikih na svetu imajo kakšen pregovor ali frazem, ki vsebuje fige. Pri nas je zagotovo znan izraz, da je nekaj »eno figo vredno«, ali pa da kdo komu »drži fige«, včasih tudi »drži fige v žepu«, ali pa »joče za vsako figo«.

– V provinci Ningxiang goji jagode pred uporabo namočijo v vino, saj naj bi tako iz sadežev iztisnili še več hranilnih snovi.

VSAKODNEVNA UPORABA V PREHRANI

Suho sadje je dober vir vlaknin in ima malo ali nič maščob, je pa potrebno vedeti, da je energijsko bogato in vsebuje dokaj visok delež naravnega sladkorja. To pomeni, da ga sicer lahko uživamo vsak dan, vendar ne več kot eno do eno skodelico in pol. Seveda je priporočena količina odvisna tudi od vrste sadja, zato priporočamo branje podatkov o hranilni vrednosti na izdelkih.

Je idealno za izdelavo mešanic z oreški in semeni, lahko ga dodajamo v peciva, kombiniramo z nekaterimi vrstami mesa ali pa z njim popestrimo mešanice za zajtrk. Ob posebnih priložnostih ga lahko oblijemo s čokolado, povaljamo v kokosovi moki in še bi lahko naštevali. Za ideje si oglejte druge prispevke na blogu, ali pa preberite daljše opise sestavin pri vsakem izdelku.